»Mladi dandanes ste popolnoma nesposobni, leni, nepripravljeni prijeti za eno samo dodatno stvar. Vsi bi imeli bajno plačo in delali le 8 ur dnevno! Od vas pričakujem, da se udeležujete dodatnih delavnic, da preberete mojo knjigo in se tako izobražujete ter da ste hitro odzivni, ko vas potrebujem – pa četudi zvečer ob 11. uri!«

bossing

Bossing – vse pogostejša oblika psihičnega nasilja na delovnem mestu

Nestrokovno bi se omenjena situacija lahko opisala kot slab dan prepotentne šefice, strokovno pa takim dlje ponavljajočim dejanjem, moteni komunikaciji na delovnem mestu, izrazito obremenjeni z dlje trajajočimi napadi oz. konflikti med podrejenimi in nadrejenimi rečemo bossing. Pogosteje kot omenjeno besedo slišimo za mobing, kjer gre za nasilno obnašanje med sodelavci, bossing pa označuje načrtno zatiranje, onemogočanje ali preganjanje podrejenega delavca.

Slovenskega izraza, ki bi omenjeni izraz v celoti nadomestil, nimamo, se pa namesto njega pogosteje uporabljata izraza šikiniranje oz. psihični teror ali psihično trpinčenje.

Žrtve bossinga so običajno odgovorne, motivirane in samostojne osebe, ki imajo razvit občutek za moralo in pravičnost. Običajno gre za ranljivejše skupine ljudi, kot so mlajše osebe, ki so se pravkar zaposlile, starejše osebe, ki so pred upokojitvijo, telesni invalidi, pogosto bolne osebe ali pa osebe, ki po letih dela zahtevajo povečanje plače oz. priznanje s strani nadrejenega.

Podrejeni ob bossingu pogosto doživlja strah, se neprijetno počuti, zaradi nenehnega strahu pa se več časa ukvarja z mislijo, kako bo odgovoril na zahteve, obtožbe in nenehne pripombe nadrejenega, manj pa je učinkovit pri samem delu in posledično naredi tudi več napak, kar nadrejenemu daje še večjo moč, večjo pravico do kritiziranja. Nenehen stres poleg upada samozavesti pri podrejenemu lahko vodi do resnejših motenj koncentracije in spomina, do nenehnega strahu pred neuspehom, motnje socialnih odnosov, padca imunskega sistema, depresije in ne nazadnje celo do samomorilskega vedenja.

»Pogosto hodite na stranišče. Ko sem bila jaz na taki poziciji, kot ste sedaj vi, sem bila nenehno na poti z moškimi kolegi. Na stranišče se je hodilo, ko se je lahko, ne ko se je moralo. Tudi jé se, ko se lahko, ne takrat, ko je človek samo malo lačen,« je primer izjave prijateljičine bivše nadrejene, ki jo je zmotil njen prehlajeni mehur. Na njen izgovor, da gre za vnetje, ji je hladnokrvno, kot je značilno za osebe, ki izvajajo bossing, odgovorila: »Kaj bo šele, ko boste nekoč morda noseči!«

Zakaj imajo nekateri nadrejeni tako potrebo po bossingu? Običajno gre za občutek ogroženosti, ko med svojo ekipo sprejmejo njim ekvivalentne ljudi, kar jim sicer ustreza s stališča dela samega, ki naj bi ga podrejeni opravili namesto njih, hkrati pa jim sposobni podrejeni lahko povzročijo občutek ogroženosti njihove superiornosti – podrejeni preprosteje rečeno postanejo njihovi konkurenti. Do bossinga sicer lahko pride tudi iz drugih razlogov, kot so denimo želja po pridobitvi neupravičenih ugodnosti, neupoštevanje predpisov za dosego ciljev, še pogosteje pa je zato krivo osebno nezadovoljstvo vodje, pogosto povezano s stalno časovno stisko in nezadovoljivim zasebnim življenjem, ki se prenese tudi na delovno mesto.

  • »Takega dekolteja tu ne bom dopuščala.«

  • »Kaj ste pa vi tako utrujeni? Osebne zadeve pustite doma in jih ne prenašajte na delovno mesto.«

  • »Grobi ste. Vaša hoja, mimika, vaše besede.«

  • »Hodite ob meni, ne pred mano. Niste v prednostnem položaju.«

  • »Ne pogovarjajta se z XXX. Ko govorim po telefonu, mora biti tišina. Vsaki sem dodelila svojo nalogo, ne pomagajta si.«

Take izjave so le nekaj primerov, kako prepoznate bossing na delovnem mestu. Nadrejeni pogosto kritizira življenje svojega podrejenega, mu daje neprimerne opazke, oponaša njegove gibe, govor, izven delovnega časa od njega zahteva popolno dosegljivost, omejuje njegovo komunikacijo z ostalimi sodelavci, večkrat prekinja njegov govor in kritizira ideje, ki jih podaja oz. te kasneje izkoristi v svoj prid ter pobere vse zasluge. Osebe, ki izvajajo bossing, tako izrazijo potrebo po nadvladi in so običajno zelo uspešne pri delu.

Naslednja stopnja bossinga je dodeljevanje nesmiselnih, prelahkih ali pa prezahtevnih delovnih nalog ter odvzemanje primarnih delovnih nalog in dodajanje slednjih drugi osebi. To lahko pri podrejenemu povzroči zavist, občutek manjvrednosti, osamljenosti, saj na tak način nadrejeni kaj hitro povzroči napeto, tekmovalno ozračje med zaposlenimi, bolj opazna je individualnost zaradi strahu pred izgubo delovnega mesta ipd.

Slaba delovna klima ter težave z motivacijo, inovativnostjo ter s produktivnostjo zaposlenih lahko slabo vplivata tudi na delovanje podjetja. Osebe, podvržene bossingu, običajno vztrajajo, dokler lahko, najpogosteje pa, če le imajo možnost izhoda, delo pustijo, kar je tudi namen nadrejenih. Slednji se le redko počutijo krive za nastalo situacijo, krivdo pa raje prenašajo na »nesposobne« zaposlene.

Bossing osebe najpogosteje preprosto rešijo z odhodom, le redko kdo pa ukrepa tudi zakonsko. Neželeno verbalno oz. neverbalno ravnanje z namenom prizadeti dostojanstvo osebe z ustvarjanjem neprimernega, ponižujočega okolja obravnava Zakon o delovnih razmerjih RS v 6a. členu, isti zakon pa v 43. in 45. členu opredeljuje tudi delodajalčeve obveznosti v zvezi z zagotavljanjem varnih delovnih razmer. Za nadlegovanje in trpinčenje na delovnem mestu se, v kolikor je ugotovljeno, da gre za kršitev, predvideva globa v višini od 3000 do 20000 evrov, odgovorna oseba pa lahko dodatno plača še od 450 do 2000 evrov. Poleg omenjenega zakona šikaniranje v 197. členu opredeljuje tudi Kazenski zakonik, ki lahko povzročitelje kaznuje z zaporom do dveh let.